Mati

Biti mati… in tiste stvari…

12. oktober, 2018

Mati sem že dobra tri leta in pol. Dovolj, da vem, kakšnega življenja ne bo nikoli več in premalo, da bi vedela, kaj vse bo materinstvo še prineslo. S puberteto, recimo. Pred mamami, ki se spopadajo s pubertetniškimi izzivi, se sploh ne smem na glas pritoževati. Ker to, kar doživljaš z dojenčkom oz. malčkom, baje 'ni še nič'. Uf…že tri leta in pol moj spanec ni več tak, kot sem ga bila vajena skoraj petintrideset let. Moji možgani od poroda dalje procesirajo bolj počasi kot nekoč, moj spomin je tako šibak, da kar ni zapisano na papirju, se ne bo zgodilo. Se ne bo kupilo. Ampak, to baje ni še 'nič'. Niti omembe vredno. Pubertetniške mame ob tem zgolj zamahnejo z roko, češ saj ne veš, kako lepo ti je zaenkrat. No, kaj pa spolno življenje? Pubertetniške matere vsaj seksate lahko v miru. Domnevam, da se te pubertetnik ne drži za kiklo… Pri nas, mladih mamicah, je pa pri teh zadevah takole nekako: Lani enkrat, letos pa bolj poredko :)

No, tako hudo ni. Ni pa ravno svetlobna leta daleč od resnice. Manj je časa, če pa sem čisto iskrena, manj je volje. In energije. Vemo, kako zgleda dan povprečnega starša triinpolletnika… Če dragi na koncu dneva izrazi željo, da bi se lahko 'malce podružila', dobi pred nos precej natančen opis celega dneva do te mere, da ne le, da je odgovor 'ne', temveč, da se v njem začne že prebujati misel, 'kako sem si vendar sploh drznil pomisliti…' Mladi očkati, se vam to zdi kaj znano?

Po drugi strani, priznam, če namiga, da bi se lahko 'malo podružila' ne bi dal od sebe, bi verjetno dobil servirano  'ja, čaki mal, tkole pa to ne bo več šlo! Nobenih pobud za druženje, včasih si vsaj kaj hotel od mene!' Ja, tudi mladim očkatom ni lahko. Kriv je, če želi, še bolj je kriv, če ne želi.

Če bi me on takole hladno zavrnil, bi me verjetno precej potrlo. Verjetno še bolj, kot me potre čakanje v nedogled, pripravljena na akcijo, on pa ne pride iz spalnice, kamor je šel uspavat otroka. In potem uspava še sebe. Mlade mamice, vam je to kaj znano? Nekaterim niti ne, saj v mnogo družinah očka nikoli ne uspava otroka (nekateri imajo pač take službe) in to breme tako ali tako pade na mamo. Ampak pri nas k sreči ni tako. 

In ko takole strmiš v njega, ki je raje zaspal, kot skočil nate, tuhtaš, kaj bi si mislil. Naj bom jezna? Težko. Verjetno ni zanalašč zaspal. Žalostna? Malo morda, ampak so ljudje, ki jim je še huje na svetu. Me boli ego? 

Jutri je nov dan. Zjutraj je novo prebujanje, že tri leta in pol pred kavico narediš mnogo stvari…tvoja kava…tvoj ego…tvoje potrebe…so nekje na koncu seznama. Prvi trenutek, ko lahko dragemu vržeš pod nos zapravljeno priložnost za 'druženje', je zaradi vsakodnevnega tempa šele pojutrišnjem in še to kar po viberju. Jutranja hektika namreč ne dopušča razglabljanj. Pižamo dol, kahla, oblačenje, umivanje, zobki, laski, kaj bomo oblekli, ne ta kiklica, una kiklica, ne ta špangica, una špangica…hitenje v vrtec in nove dnevne obveznosti…'Včeraj si me pustil na suhem,' mu napišem na viber. 'Mrtu sem bil.' 'Klinc te gleda.' 'No, le glej, da boš zvečer pripravljena!' 'Zvečer moram na tisto premiero.' 'Odpovej.' 'Ne morem, halo!!!' in tako se - z nekaj sreče in veliko organizacije- mladi starši enkrat tedensko vendarle srečamo med rjuhami. 

Po pričevanju kolegic mladih mamic je enkrat tedensko pravzaprav že veliko. 

Sicer pa je spomin mlade mamice tako slab, da če jo partner čez nekaj dni pričaka z masažnim oljem in željo po 'druženju', češ, ker je zadnjič zamočil, bi temu verjetno sledilo 'kdaj pa si kaj zamočil? O čem govoriš?' Slab spomin res ni najboljša stvar na svetu. Pomaga pa, da je življenje lažje.