Pohvala tedna

Porod

1. november, 2018

Pohvala tedna … bi se tokrat lahko imenovala kar Pohvala leta, desetletja. Porodnišnici Postojna gre zahvala, da mi bo porod ostal v lepem spominu. Veliko je že to, da ti porod ne ostane v travmatičnem spominu. Ob še tako primerni oskrbi in prijaznosti pa mi porod ne bi mogel ostati v spominu kot nekaj čudežno, orgazmično lepega. Tudi take zapise oz. pričevanja sem že slišala, a se mi, oprostite, zdijo blef. Mene ne bi nihče prepričal. K temu zapisu me je privedlo gibanje, ki se je pojavilo v teh dneh, sprva na Hrvaškem, zdaj pa tudi v Sloveniji. Z gibanjem Prekinimo tišino si ženske želijo javnost opozoriti na slabe porodne izkušnje.

Vendar je dejstvo, da na svetu ni dveh enakih porodnih zgodb. Vsaka ima svoje zaplete, svoje akterje, in razplete. Namen tega zapisa ni kritizirati slovenskega porodnišničnega sistema, niti opredeljevanje, ali je tovrstno gibanje v Sloveniji enako potrebno kot na Hrvaškem.

Pomembno se mi zdi, da toliko bolj cenimo oz. javno pohvalimo tiste, ki so s srcem pri stvari in so vse prevečkrat vrženi v isti koš s tistimi, ki se svojega dela lotevajo nepredano.

Z bližanjem dneva poroda se pri ženski zanimanje za različne porodne zgodbe skokovito poveča. Mimogrede sliši tudi kaj, česar si ne bi želela. Večina žensk, ki so rodile, ne skoparijo z umazanimi podrobnostmi poroda in to zna prestrašiti. Da me pred skoraj štirimi leti ne bi popadel strah, sem si racionalno dopovedovala, da vsak človek vidi stvari subjektivno, torej skozi svoje lastne oči. Isto situacijo oz. dogodek lahko dva človeka opišeta tako različno, da včasih ne moreš verjeti, da opisujeta isto stvar. Ko mi različni ljudje pripovedujejo o enem in istem dogodku, se včasih vprašam, ali so bili dejansko na isti lokaciji. Ko mi različni ljudje pripovedujejo o eni osebi, se prav tako vprašam, ali imamo v mislih vsi isto osebo. Ljudje na svet namreč gledajo skozi prizmo lastnih izkušenj, strahov in predsodkov. Tudi en in isti porod (ki se pač ne more zgoditi) bi vam dve porodnici opisali popolnoma drugače zgolj zaradi različnega doživljanja in dojemanja. Kar bi se eni porodnici zdelo grozno, druga ne bi niti opazila. Ena in ista babica se zdi eni porodnici super, drugi malo manj.

Isto porodnišnico vidita dve porodnici na popopolnoma drugačen način. Eni se zdijo isti prostori hladni in neprijetni, drugi pa prav udobni in domači.

Moj porod je potekal gladko in brez zapletov. Pravzaprav še danes čisto 100% zagotovo ne vem, ali se gre za to zahvaliti porodnišnici, ali je bila pač sreča. A kar so lahko v Postojni dobro opravili, so opravili. Pustimo ob strani, da sem bila že 5. dan čez rok, da so partnerja prav tisti večer zadržali na urgenci zaradi vnetja slepiča. Tako sem se okoli polnoči (!) soočila z dejstvom, da bom noč preživela sama, njega pa bodo urgentno operirali. Devet mesecev sva skupaj sanjarila ta porod, obiskovala šolo za starše, kot večina modernih bodočih staršev sva naštudirala vse do potankosti, kako in na kakšen način bo forografiral in snemal porod, kako bo prerezal popkovnico, zdaj pa je vse to pod vprašajem. Človek obrača, bog obrne, ali kako že pravijo...

Pozitivec v meni je verjel, da če otrok ni hotel na svet tako dolgo, bo pa še počakal to eno noč, zjutraj pa imam itak na voljo ogromno ljudi, ki lahko pridejo pazit name.

Hja, pa se je zgodilo ravno takrat. Ob 1 zjutraj sem zaspala, ob 5.30 pa me je spečo nekaj zalilo. O shit…ali se mi dejansko dogaja to, česar sem se najbolj bala? Da bom sama doma, ko bo treba rodit?! K sreči sem tik pred spanjem poslala sms prijateljici, naj ima telefon pri sebi, če jo bom ponoči klicala.

V šoli za starše so me mentalno nekako bolj pripravili na to, da se porod začne s popadki, o tem, da ti lahko odteče tudi voda nekako ni bilo veliko govora. Ali pa sem na šesih sedela…ne vem. Imela pa sem v spominu, da ti v tem primeru pripada reševalno vozilo, zato sem se na hitro odločila, da ne bom klicala prijateljice, ampak kar rešilca. Zavrtim 112. Dober dan, men je voda odtekla…a bi lahko…Gospa, to je policija! Ups, se opravičujem, na svidenje. Drugi poskus…113. Dober dan, meni pa je voda odtekla in sem sama doma. Glas na drugi strani: V tem primeru vam pošljemo rešilca gospa…Ja, kam me bo pa peljal? V vam najbližjo porodnišnico gospa. Uf, jaz pa sem si v glavo že zdavnaj vtepla, da hočem roditi v postojnski porodnišnici, kamor sem hodila na preglede v času nosečnosti. Vse se mi je že porušilo, ne bo sem mi zdaj še to…Počakajte, da malo razmislim…na svidenje. Kličem prijateljico, ki se je v sekundi javila. Stara, voda mi je odtekla, dej plis prlet!.

Med noge sem si zavila brisačo, skočila v uggice in nekako odracala v dvigalo in se ulegla čez zadnje sedeže njenega avtomobila. Prijateljica vpraša: Kam peljem? Ne vem še. Pelji proti Celovški, bom razmislila...V nekaj sekundah sva bili na Celovški. Moja šoferka že rahlo napeto: Kam peljem, povej! Proti centru al proti obvoznici za Postojno? Klinc, pelji v Postojno!

V avtu smrtna tišina. Ona se je koncentrirala na vožnjo, jaz sem poguglala, kako ravnati v primeru, da ti odteče voda. Pustimo to, da sem za guglanje imela časa več kot 9 mesecev... V primeru odteka vode, je treba biti čimbolj vodoravno, čez nekaj časa pa nastopijo popadki, je pisalo. Uf…kako olajšanje. Torej, to ne pomeni, da bo vsega konec v nekaj trenutkih, popadki bodo prišli počasi.

In prišli so. Nekje pred Postojno sem začela čutiti topo bolečino, tako kot ob hudi menstruaciji. Ampak vseeno mi je bilo lažje pri srcu saj se je skladalo s tem, kar je pisalo na guglu. Če bi le prijateljica malo bolj stopila na plin... Kljub ležečemu položaju sem nekako zaznala, da se mimo kamionov voziva precej previdno, max 100 km/h. Halo, rojevam, a neb mal po gasu stopila? Ne morem, stara, ledeni sneg pada in se prijemlje cestišča, pa ti kamioni, kolk jih je…Prisežem, nikoli več nočem rojevati v zimskem času in se zejbavat še s snegom. Naslednjič hočem roditi maja!

Prispeli.

'Ti nesi torbo, jaz pa letim!' sem dejala šoferki in se odpravila v prvo nadstropje postojnske porodnišnice držeč si brisačo med nogami. Stara, kaj pa dvigalo? Klinc pa dvigalo…lahko ga do jutri čakava! Počutila sem se precej triumfatorsko in blizu varnim rokam.

Takoj me je sprejela prijazna in na moje presenečenje zelo mlada medicinska sestra, ki me je takoj priklopila na ctg. Končno sem se ulegla na tisto ctg posteljo in se znebila popolnoma premočene brisače ter se poslovila od moje šoferke z željo, naj gre domov odspat še kakšno črtico. V sobico je prišel mladi porodničar, sin dr. Merla. Saj se te spomnim, bila si sošolka mojega sostanovalca Kocjana v času študija. Uf, svet je pa res majhen! Nadel si je plastično rokavico. 'Odprta en centimeter, ampak glavica je zelo nizko in vse je zelo zmehčano,' je povedal medicinski sestri in meni. Sama nisem vedela, kaj točno to pomeni. En centimeter? Hm...saj me bodo še domov poslali, sem se ustrašila. Pa me niso. Da to pomeni, da gremo počasi kar rodit, mi je bilo jasno, ko so mi rekli, naj se grem kar preoblečt in na klistir. Niti slučajno mi ni padlo na pamet, da bi zavrnila klistir, kljub temu, da imajo dandanes mnoge porodnice pomisleke glede klistirja, češ da porodnica tega ne potrebuje in da je to še en element skrajne medikalizacije poroda, ki bi po mnenju mnogih moral potekati karseda naravno, še najbolje kar doma. Hvala lepa za te newage-ovske fore, mene je pogled na nekaj babic, ki vedo, kaj delajo in pogled na vse možne aparature, ki so tam za nebodigatreba situacije, kvečjemu pomirjal, ne pa strašil. Menim, da je uporaba klistirja smotrna predvsem zato, ker je treba otroka spraviti iz sebe skozi precej ozek kanal in je vsaka ovira odveč. Logika mi je velelala, da prazno črevesje zagotovo v nobenem primeru ne more škoditi ničemur.

Kmalu sem že ležala na porodni mizi in ker so me popadki že precej boleli, sem upala na čimprejšnjo odrešitev - epiduralno analgezijo. Moja želja je bila nekaj trenutkov zatem uslišana in kmalu me je preplavil občutek, podoben tistemu, ko v hudih menstrualnih bolečinah, poješ dva nalgesina. Usedite se. Ko vam dam injekcijo, tudi malo ne trznite, prosim, je bilo edino navodilo anesteziologinje, ki se ga spomnim. Kljub temu, da te igla res neprijetno zbode kak milimeter od hrbtenjače, sem bila kljub popadkom pri miru kot kip in sledila navodilom.

Popadki so me že dodobra namučili, ne predstavljam si, da bi v teh izmučenih občutkih morala najti še moč za potiskanje. Hvala tistemu, ki si je izmislil to epiduralno in hvala postojnski porodnišnici, saj je tam na voljo 24 ur na dan.

Vse, kar se spomnim iz naslednjih nekaj ur je, da sem imela občutek, da me zebe, nekakšno tresavico, čeprav sem bila lepo pokrita, a očitno je to nekakšen stranski učinek epiduralne. Bila sem nepopisno žejna, namesto partnerja, mi je vodo dal kdor koli je pač bil blizu. Na mnogih forumih sem brala, da voda med porodom ni ravno dovoljena. Halo? Če bi mi kdo odnesel tisto plastenko, prisežem, da bi se pognala za njim in ga zgrabila za kravateljc!

Porod je več ali manj odnos med tabo in babico. V mojem primeru je bila babica Jana. Umirjena gospa, s še bolj umirjenim glasom. To je vse, kar rabiš. Aha, mehur je poln, bova spraznili, je večkrat rekla in uredila. Kako, ne vem, verjetno je čarala s katetrom, čutila tako ali tako nisem nič od pasu navzdol. Potem pa je nenadoma rekla: No, zdaj bova pa počasi začeli malo potiskati.

Kako?! A že kar?! A smo že tam?! Zdelo se mi je, da gre kar prehitro vse skupaj. Je možno, da se je otrok, medtem, ko sem jaz ležala na hrbtu popolnoma negibno, spustil tako nizko, da je čas, da ga iztisnem iz sebe?! Sila težnosti mi v tem položaju ni mogla kaj dosti pomagati, a očitno gre tudi brez njene pomoči. Telo naredi svoje...Ko pride pravi trenutek, samo potiska majhno telesce v svet. Pri tem niti ne potrebuje naše zavestne pomoči. Zahteva zgolj pravilno dihanje. Bolje bomo dihale, več kisika bo prišlo do ploda. Poleg tega naj bi pravilno in globoko dihanje pomagalo pri lajšanju bolečine. Te pa zaradi epiduralne analgezije tako ali tako nisem kaj dosti čutila.

Do iztisa porodničarja nisem niti videla. S polno kapaciteto pljuč sem pritiskala po navodilih, kolikor sem lahko in se v izogib raztrganinam popolnoma umirila, ko mi je bilo ukazano, da ne smem nič. Gre za popolno predajo babici in njenim navodilom. Pravijo da manj ko vidiš porodničarja, bolje je in res sem dr. Merla prvič videla šele proti koncu poroda. Pobožal me je malo po glavi in ta pobožljaj, ki sem ga po vsem bila že nujno potrebna, me je verjetno spomnil na to, da sem pravzaprav sama, mi je iz oči potisnil nekaj solz.

Utrujena od potiskanja sem spoznala, da bi bilo veliko lažje, če bi mesece pred porodom načrtno namenjala širjenju kapaciteti pljuč, saj zdaj verjamem, da močnejša, kot imaš pljuča, več zraka kot lahko vanje zajameš, lažje rodiš. Potiskanja sem imela dovolj, na pol blodnjava sem zaječala doktorju Merlu: Madona, s nimate nekega vakuma, kaj jaz vem kaj, da povlečete otroka ven?! Na ves glas se je zasmejal in rekel: Ooo, to pa ne…zmorete vi sama to! Zdaj se samo fajn razjezite, ampak res fajn! Pomislite na nekoga, ki vas je kdaj fajn razjezil, pa bo!

Uf…na koga naj zdaj pomislim? Kdo od vseh, ki so mi šli kdaj na živce, si zasluži, da ga imam zdaj, v najbolj posebnih trenutkih življenja pred očmi?! Nobeden! Pa tudi, če sem bila na koga kdaj jezna, se mi zdi, da sem na tisti mizi vsem odpustila vse. Če si faca, Kuljajeva, zdaj dokaži in ne rabiš ti nobene jeze, ajde, če si faca, potisni še enkrat, madona, sem si govorila…in evo ga! Evo jooooooo!!!! Bravooooo, so vsi vzklikali….

Uau! Kaka carica sem, sem si mislila. Tole ni bilo primerljivo z nobeno drugo preizkušnjo, ki mi jih je življenje prineslo. V primerjavi s tem cunamijem so ostali izzivi kot otroška uganka, ki jo rešiš z levo roko. Če sem zmogla to, kjer dejansko ni bilo veliko stvari odvisnih od mene, temveč od sreče, od medicinskega osebja itd., potem lahko uresničim in naredim vse, kar si od tega dne zamislim.

Uspešno prestan porod mi je dal prepotrebno moč in duha, iz katerega sem črpala zagon in energijo v naslednjih lepih in manj lepih dnevih. Enostavno sem verjela in še danes verjamem, da če sem zmogla prenesti porod, bom tudi kakšno neprespano noč ali neutolažljiv jok in vse, kar materinstvo prinese s seboj. Ženska, ki je podarila novo življenje, se ničesar več ne more ustrašiti. Ga ni odra, na katerega si danes ne upam stopiti, je ni stvari, ki si je danes ne bi drznila lotiti. Če si le zaželim, zmorem vse. V to verjamem veliko bolj, kot sem pred porodom. Če le dobro poteka in se ne sprevrže v travmatično izkušnjo, je porod velik korak naprej za nujno potrebno samozavest.

Ne upam si niti pomisliti, kako bi preživela prve mesece, če vse ne bi šlo tako po maslu. Iz česa črpajo ženske, ki niso imele te sreče? Kako se sestavijo? Vsekakor želim vsem podobno preizkušnjo, ob tej priliki pa se zahvaljujem dr. Merlu, gospe babici Jani in celotnemu osebju porodnišnice Postojna, kjer sem v čudoviti oskrbi preživela nadaljnih nekaj dni.