Ob gledanju Predstave, ki gre narobe, sem se kot televizijski človek zasačila ob misli, kako zabavno bi bilo, če bi nekdo napisal gledališko igro 'Oddaja, ki gre narobe'. Ker, če gre pa kje kaj narobe, gre pa pri televizijskih oddajah. Predvsem pri tistih, ki ne potekajo v živo. Laična javnost bi utegnila pomisliti, da so največji stres ravno oddaje, ki potekajo v živo, a ravno pri teh se vse komponente čudežno poklopijo in kar se na vaji zdi še daleč od možnega, se v živo prav gladko odvije. Ker se pač mora. Ker druge opcije sploh ni. Vsak član ekipe se ob zavedanju, da ponovitve ni, toliko bolj skoncentrira, tako da ne preseneča, da televizijski voditelji velikokrat povedo, da jim je snemanje oddaj v živo pravzaprav najljubše, saj takrat vse bolje teče. Načeloma! Sama sem doživela marsikaj, kar gre narobe tako v živo, kot 'v mrtvo'. Od Izpada celotnega električnega sistema nekaj ur pred oddajo v živo, do tega, da playback ne dela. Vzneseno dvigneš roko in napoveš glasbeno točko…in nič! Ni glasbe. Drugič vzneseno dvigneš roko in ponovno napoveš glasbeno točko …spet nič. Mrtva tišina…

Nomen est omen, pravijo. Ime naj bi determiniralo, zaznamovalo človeka. Pri meni se to odraža tako, da imam rada, da so stvari jasne. Da vsi vemo, zakaj gre. V situaciji, ko se ne ve čisto, kdo, kaj, komu…občutim rahlo nelagodje. Skratka, jasna situacija, jasen kontekst, jasna navodila. To je temelj za uspešno izogibanje nepotrebnim nesporazumom. Sama skušam biti v svoji komunikaciji zelo eksaktna, pa ne v tem strašljivem, grozečem smislu, temveč v preciznosti. Vsaka beseda ima svoj pomen in vsaka beseda ima svoj odtenek. Samo z uporabo ustreznih besed v dani situaciji lahko nekomu situacijo pojasniš skoraj do te mere, kot bi mu s šestilom in ravnilom ter merami situacijo izrisal na papir. Zakaj je to tako pomembno? Da se potem nihče po nepotrebnem ne sprašuje, kaj je bilo mišljeno in kje je prišlo do šuma v komunikaciji. Mislim, da bi se celo kakšni zgodovinski zapleti nikoli ne zgodili, če bi bili ljudje pri komunikaciji jasni, torej bolj 'eksplanatorno razpoloženi'. Brez zamere, dragi moški, ampak zdi se mi, da ste, če se moram opredeliti, vi manj eksplanatorno rapoloženi in da še vedno verjamete, da se da nekaj dogovoriti zgolj z medmetsko komunikacijo. Malo pokimamo, pomežiknemo, 'mhm' in hop že gremo v boj! Ker si kao itak beremo misli!

Kdaj ste nazadnje rekli, da vam je nekdo 'antipatičen'? Ste s tem več povedali o njem ali o sebi?