Pohvala tedna

Porod

Pohvala tedna … bi se tokrat lahko imenovala kar Pohvala leta, desetletja. Porodnišnici Postojna gre zahvala, da mi bo porod ostal v lepem spominu. Veliko je že to, da ti porod ne ostane v travmatičnem spominu. Ob še tako primerni oskrbi in prijaznosti pa mi porod ne bi mogel ostati v spominu kot nekaj čudežno, orgazmično lepega. Tudi take zapise oz. pričevanja sem že slišala, a se mi, oprostite, zdijo blef. Mene ne bi nihče prepričal. K temu zapisu me je privedlo gibanje, ki se je pojavilo v teh dneh, sprva na Hrvaškem, zdaj pa tudi v Sloveniji. Z gibanjem Prekinimo tišino si ženske želijo javnost opozoriti na slabe porodne izkušnje.

Iskreno

Jan, kateri Košir?!

Nomen est omen, pravijo. Ime naj bi determiniralo, zaznamovalo človeka. Pri meni se to odraža tako, da imam rada, da so stvari jasne. Da vsi vemo, zakaj gre. V situaciji, ko se ne ve čisto, kdo, kaj, komu…občutim rahlo nelagodje. Skratka, jasna situacija, jasen kontekst, jasna navodila. To je temelj za uspešno izogibanje nepotrebnim nesporazumom. Sama skušam biti v svoji komunikaciji zelo eksaktna, pa ne v tem strašljivem, grozečem smislu, temveč v preciznosti. Vsaka beseda ima svoj pomen in vsaka beseda ima svoj odtenek. Samo z uporabo ustreznih besed v dani situaciji lahko nekomu situacijo pojasniš skoraj do te mere, kot bi mu s šestilom in ravnilom ter merami situacijo izrisal na papir. Zakaj je to tako pomembno? Da se potem nihče po nepotrebnem ne sprašuje, kaj je bilo mišljeno in kje je prišlo do šuma v komunikaciji. Mislim, da bi se celo kakšni zgodovinski zapleti nikoli ne zgodili, če bi bili ljudje pri komunikaciji jasni, torej bolj 'eksplanatorno razpoloženi'. Brez zamere, dragi moški, ampak zdi se mi, da ste, če se moram opredeliti, vi manj eksplanatorno rapoloženi in da še vedno verjamete, da se da nekaj dogovoriti zgolj z medmetsko komunikacijo. Malo pokimamo, pomežiknemo, 'mhm' in hop že gremo v boj! Ker si kao itak beremo misli!