Ob gledanju Predstave, ki gre narobe, sem pomislila, kako zabavno bi bilo, če bi nekdo napisal gledališko igro 'Oddaja, ki gre narobe'. Ker, če gre pa kje kaj narobe, gre pa pri televizijskih oddajah. Predvsem pri tistih, ki ne potekajo v živo. Laična javnost bi utegnila pomisliti, da so največji stres ravno oddaje, ki potekajo v živo, a ravno pri teh se vse komponente čudežno poklopijo in kar se na vaji zdi še daleč od možnega, se v živo prav gladko odvije. Ker se pač mora. Ker druge opcije sploh ni. Vsak član ekipe se ob zavedanju, da ponovitve ni, toliko bolj skoncentrira, tako da ne preseneča, da televizijski voditelji velikokrat povedo, da jim je snemanje oddaj v živo pravzaprav najljubše, saj takrat vse bolje teče. Načeloma! Sama sem doživela marsikaj, kar gre narobe tako v živo, kot 'v mrtvo'. Od Izpada celotnega električnega sistema nekaj ur pred oddajo v živo, do tega, da playback ne dela. Vzneseno dvigneš roko in napoveš glasbeno točko…in nič! Ni glasbe. Drugič vzneseno dvigneš roko in ponovno napoveš glasbeno točko …spet nič. Mrtva tišina… Takrat seveda ne veš, a je kdo od toncev zgoraj v režiji zaspal ali pa pregloboko pogledal v kozarec (verjemite, da se zgodi tudi na najbolj resnih televizijah), ali zvočniki ne delajo, a eno je zagotovo: kamere neusmiljeno snemajo dalje in tvoj obraz je v prvem planu. Po drugem neuspešnem poskusu se ne moreš več delati, da je vse v redu, ker veš da boš izpadel bedak, iz režije pa ti v slušalko vpijejo 'napovej še enkrat!' V tistih trenutkih ti sekunde tečejo kot ure in nekaj ti govori, da četudi boš točko napovedal še tretjič, se glasba ne bo čudežno pojavila. In se seveda ni.

V predstavo 'Oddaja, ki gre narobe' bi vsekakor umestila tudi moment, ko je do začetka oddaje še zgolj nekaj minut, ti pa še zmeraj stojiš na generalki v zguljenih kavbojkah in puliju…Stavek 'ljudje, jaz se moram it preoblečt, ljudje res se moram it preoblečt,' nekako odmeva v prazno, tako kot v kakšni nočni mori. Ljudje hodijo mimo, kot da ne vejo, da se oddaja začne čez nekaj minut. Saj dejansko niso vedeli, polovica ekipe je mislila, da začnemo uro kasneje, poslana dispozicija očitno ni bila jasna… nato dobiš 240 sekund, da se preoblečeš v večerno obleko, v enem požirku pogoltneš red bull in se v mislih obračaš k dobrim vilam, naj ti ulijejo prepotrebno moč, da boš kljub napol zapetemu modrcu in napol zapeti obleki (zakaj se zadrga zatakne ravno takrat, ko se najbolj mudi?!), eksplozivno in suvereno nagovoril kamero, kot bi jo hotel pojesti: 'Dober večeeeeer, pred nami je večer vseh večerov!' Kakšna laž! A če hočeš še kdaj voditi kakšno oddajo, pač ne moreš reči:' Še pred nekaj trenutki smo dobili nazaj elektriko, pred tremi minutami sem stala na tem mestu še v kavbojkah, gostje tudi slučajno ne sedijo tam, kjer bi morali, polovica snemalne ekipe benti, ker še zmeraj čakajo na izplačilo honorarjev, en snemalec, točno ta, ki me zdajle snema, pa prav prijetno kinka za kamero in samo upam lahko, da ne bo telebnil po tleh! Ampak mi se bomo vseeno imeli fino!!!!'

V predstavi 'Predstava, ki gre narobe,' je huronski smeh publike dokaz, da občinstvo rado vidi, da gre kaj narobe, saj je to vendarle resničnostni šov v najboljši možni obliki. Vse ostalo je pravzaprav 'fejk'. Igranje. Interpretacija že vnaprej pripravljenega teksta. Dolgčas.

Spomnim se, kako je dejstvo, da gre na snemanju televizijskih oddaj vedno kaj narobe, najbolj živciralo prav kolega Marjana Šarca. Bentil je, ko smo snemali oddajo Hri-bar, saj, ne boste verjeli, je vedno šlo kaj narobe.  Tudi ko smo snemali Na zdravje, se je njegova domača Šmarca pri Kamniku zdela iz ure v uro dlje. Ansambel ni bil nikoli postavljen tam, kjer bi moral biti, ko si ga napovedal. Kot da je nekdo pozabil, da zdaj sledi glasbena točka. Muskonterji so običajno rahlo razposajeni, saj od snemanja tako ali tako nič nimajo, razen da se malo podružijo in si naredijo izlet.  Za gostovanja v oddajah namreč niso plačani. Kdor ni plačan, pa si običajno misli, se bom vsaj fino imel, malo poklepetal s kolegi in šel na oder, ko me bo kdo od raznih asistentov režije oz. 'floor managerjev', privlekel na oder, saj je to njihova služba. Ker pa jih na oder postavijo redko v pravem trenutku, nastane problem. Še posebej se to zgodi, če stalni asistent režije zboli in ga nekdo xy nadomešča. Ko jih imajo končno vse na kupu, kateri od njih po možnosti uleti režiserju v kader, nakar režiser popeni, snemanje se ustavi. Gremo še enkrat. Šarec, oblečen v Serpentinškov modri kombinezon popeni, češ a bomo kle do jutra. Ne glede na to, ali je penil ali vice pokal, gledalci so se smejali. Oni pravzaprav nikoli ne zvejo, zakaj točno snemanje tako dolgo traja, verjetno si mislijo, da je problem v voditeljici, ki z enakim nasmeškom na obrazu že n-tič napoveduje en in isti ansambel. Morda je problem v tem, da ga vsakič napačno napove?!  A resnica je ta, da se snemanje zaradi voditeljevih napak redko ustavi. Izjemoma, če bi recimo telebnila po stopnicah in bi špricnila kri.

V morju stvari, ki gredo narobe, nesporazumov, napak, pustiš svoja pričakovanja doma. Za vse je lažje,  če se v delovno-tehničnem smislu obnašaš kot stroj. Stroj s sloganom NNP! Nič nas ne sme presenetiti! Niti iztiriti! Kam pa pridemo, če bi se voditelj razburjal zaradi kaosa, ki se na snemanju dogaja in si bognedaj še k srcu jemal? Samo dve opciji sta…Polje ali pa onkologija.

Enkrat smo posneli vseh 30 minut oddaje Od težaka do junaka, nakar so nam povedali, da se oddaja enostavno ni posnela. Se kdo heca, recite mi, da se kdo heca, sem jecljala…Uf…dragi komentatorji, morali bomo še enkrat vse posneti, žal mi je. Rok the Preacher se je prijel za glavo: 'Js ne morem še enkrat istih reči govort, pojma nimam kaj sem sploh govoru! 'Rok, ne rabiš enakih stvari govort, ti se zdaj samo nabustaj z energijo in gremo iz nule, sem ga mirila. In začnemo…drugič…Dober večer, dragi gledalci, z nami je Rok… V tistem trenutku se je odlepil del scene in se nevarno zamajal nad našimi glavami ter obvisel s stropa. Vsi smo si avtomatično pokrili betice, iz mojih ust je ušel prestrašen krik človeka, ki ima občutek, da bo konec jemal.  Ko smo spoznali, da smo preživeli in da je vse ok, smo padli v neukrotljiv smeh, pobrisali smo si solze in nadaljevali…no, dragi gledalci, kot vidite je pri nas pestro…nakar je nekdo vstopil v studio in rekel: 'Ustavili smo snemanje! Gremo še enkrat' Kaj? A se vi hecate? Ne, niste ustavili, recite mi, da gremo naprej od tu dalje…'Ne! Še enkrat gremo -od začetka!' Ko sem spoznala, da tudi drugi poskus snemanja ne bo uporaben, čeprav se nam je zgodil čudovit spontan televizijski trenutek, ki se ga ne morejo nadejati niti najboljši scenaristi, pa mi je šlo že skoraj malo na jok. Zdaj je bil Rok the Preacher na vrsti za tolažbo. Ajde Jessy, mamo to…dejmo zdaj še tretjič in bomo najboljši, kar smo sploh lahko! In v tretje je šlo. A to je bil zgolj začetek dolgega dne, saj smo zaradi prihajajočih praznikov morali v enem dnevu posneti štiri oddaje. Štirikrat obleko zamenjat, štiri frizure zamenjat, štiri oddaje komentirat in priznam, da na koncu dneva nisem več vedela, o čem smo govorili v prvi prvi, drugi prvi, drugi, tretji ali četrti oddaji. Zaplet s prvo prvo oddajo pa sem tako ali tako dala v mapo 'delete' in do danes o njem nisem več razmišljala, saj po takih snemalnih dneh samo pritisnem na tipko 'reset'.

Včasih pa te enostavno prime, da bi vse nekam poslal. Enkrat nas je tik pred začetkom snemanja  ene oddaje prišel ozvočit tonski mojster in meni nič- tebi nič nahrulil vse nas, ki smo se ravno ogrevali, se 'bustali', da bo stekla prava energija in vse to, kar je pomembno, da pride do gledalcev tisti 'gud vajb'. Morda se nekdo ni pravilno postavil z zadnjico nazaj proti njemu, da bi lažje potegnil kabel…in se je to ravno poklopilo z dejstvom, da je morda tik pred tem zvedel, da bo imel nadure in je to potem rezultiralo v tem, da začel vpiti in v treh sekundah je uničil vzdušje. Že tako ali tako ne maram, da se kdo dere oz. kakor koli povzdiguje glas nad komer koli. Takrat pa me je res prijelo, da gospodiča tonskega tehnika zgrabim za kravateljc, ga dvignem visoko proti stropu in mu odčitam eno lekcijo… Gospodič pa je imel srečo (jaz pa tudi, sicer bi se lahko zgodilo, da bi naslednji dan brali v Slovenskih novicah 'Voditeljica fizično obračunala s tonskim tehnikom'), kajti v tistem trenutku je v neposredni bližini stala tudi stilistka, ki me je pogledala globoko in mi z očmi nakazala en dolgi meditativni 'oooom', češ 'dihaj, Kuljajeva!'. Prežveči, pogoltni, izpljuni. Tako da se ni nič zgodilo, pridno sem se nastavila, da me je ozvočil, nasmešek od levega do desnega uhlja in gremo 3, 2, 1: 'Dober večeeeeer, dragi gledalci,  to pa bo ena bombastična oddaja!'

Včasih mi je kdo tik pred snemanjem že zaupal: 'Ej, sori, sploh nisem gledal oddaje, o kateri se bomo danes pogovarjali. Poskusi ne preveč drezati vame.' Seveda, obljubim…in rdeča lučka na kameri že zasveti in neusmiljeno sveti do končne špice, do katere se moraš prebiti ne glede na to, ali te je kdo nahrulil, ne glede na to ali se ruši scena, ne glede na to, da eden od gostov sploh ni pripravljen, drugi ima pa slab dan. 

Televizijska oddaja je vedno skupek vsega, kar gre narobe in bolj ali manj spretnega krmarjenja voditelja oz. različnih akterjev, odvisno od oddaje, da se to prikrije. Televizijska oddaja je poligon, kjer se trudiš prilezti do ciljne črte, ne glede na to, da se ti poligon sproti podira. Podira pa se večinoma kar vedno in če slučajno kdaj ne gre nič narobe, veš, da je nekaj hudo narobe.

Ko se o tem pogovarjam s kolegicami in kolegi iz različnih televizij, vidim, da imajo vsi kopico podobnih anekdot. Ena voditeljica mi je zaupala, da je prišla na snemanje in so jo po tem, ko je preživela eno uro v maski, poslali domov, ker za tisti dan niso imeli kandidatov, ki bi se morali predstaviti v oddaji. Ko je naslednji dan zopet prišla na snemanje in zopet preživela uro v maski, so ji ponovno sporočili, da kandidatov ni oz. jih še iščejo. Seveda je naredila to, kar voditelj običajno naredi. Vrže se na telefon in gre po imeniku ter prosi prijatelje, znance in sorodnike, če bi kdo priletel čimprej  malo 'odglumit' pred kamere. Ja, tudi tako se pri nas delajo oddaje.

Spomnim se tudi snemanj turističnih oddaj na terenu, ko ti kombi sodelavcev pove, da si bodo vzeli čas za malico ravno v tistem trenutku, ko si si ti zamislil, da boš posnel vrhunec nekega dogodka. Podelitev nagrad, razglasitev zmagovalca ali kaj takega.Takrat sem na terenu imela tudi gostujočo znano osebo, ki ti v istem hipu pove, da se mu mudi na nastop. Hiter krizni sestanek sam s sabo, definiranje situacije: Aha, tile hočejo na malico, temu se pa mudi na nastop. Na telefonu pa urednik: 'Si posnela tisto stojnico s klobasami?' Kaka stojnica...kakšne klobase...  Nimaš kaj, vržeš se na kolena pred ekipo in nato še pred gosta. Obljubiš jim nebroj flaš cvička in običajno se te usmilijo. Na koncu dneva posnameš še nekaj kadrov klobas, da bo urednik srečen, in greš domov.

In potem sledi montaža oddaje…In nikjer ne piše, da bo tukaj potekalo vse gladko.  Nekoč sem s polnimi rokami kaset prišla v montažo, v kateri je čakal gospod montažer z nogami na mizi in sklenjenimi rokami na temenu. Povem mu: 'Tole oddajo morava zmontirati tako, da bo dolga 28 minut.' Ne da bi obrnil glavo vsaj za stopinjo je strmeč v zid kot zombi izgovoril: 'Bova deklica. Ko boš prinesla kakega zelenega.' Priznam, da sem bila takrat še mlečna in sem potrebovala nekaj trenutkov, da sem dognala, da se gospodu montažerju pije pivo. Kar poletela sem v najbližjo trgovino, kjer sem s svojim študentskim honorarjem nabavila enega zlatoroga za gospoda redno zaposlenega. Ko sva opravila to 'formalnost', ki je kasneje postala samoumevna (beri: gospodu ni bilo več treba izražati svoje želje, ampak mi je odhod v trgovino prešel v kri) sva lahko začela z montažo.

V oddaji Na zdravje se je tu in tam kak avtobus gostov kje 'zataknil' in jih ni bilo na snemanje, aktiv kmečkih žena ni prinesel potice, češ da se niso mogli zmeniti, kdo jo bo spekel, ali pa jim to ni bilo predhodno jasno sporočeno. Pri vodenju Kmetije sem skušala pred kamero ne drgetati od mraza, večurno snemanje na minusu prav tako ne pomaga pri koncentraciji, če ti kak gost izpod plašča ponudi medičko 'dejte Kuljajeva, nagnite enega' pa je še pogoltniti ne smeš, saj si vendar na delovnem mestu in riskiraš, da boš naslednji dan dobil kakšen opominček po mailu.

Mehur se ti na mrazu še toliko bolj oglaša, a zvezan od kablov za mikrofon in slušalke, tako ali tako veš, da je iti na wc misija nemogoče oz. da se bo treba najprej iz vsega tega razplesti, nato pa bo sledilo ponovno nameščanje kablovja pod bundo, puli in pet plasti spodnjih majic. To bi utegnil biti problem, saj snemanje ne sme trpeti in čas je denar. V hlače še nisem spustila, prav daleč od tega pa tudi nisem bila.

A to je pravzaprav tudi šola življenja. V življenju nikoli ne gre vse prav. Živiš s tem, kar imaš. Ne s tem, česar nimaš. In skušaš v tem celo uživati.

Zanimiva predstava bi bila tudi 'Prireditev, ki gre narobe'. O tem pa kdaj drugič.