Nomen est omen, pravijo. Ime naj bi determiniralo, zaznamovalo človeka. Pri meni se to odraža tako, da imam rada, da so stvari jasne. Da vsi vemo, zakaj gre. V situaciji, ko se ne ve čisto, kdo, kaj, komu…občutim rahlo nelagodje. Skratka, jasna situacija, jasen kontekst, jasna navodila. To je temelj za uspešno izogibanje nepotrebnim nesporazumom. Sama skušam biti v svoji komunikaciji zelo eksaktna, pa ne v tem strašljivem, grozečem smislu, temveč v preciznosti. Vsaka beseda ima svoj pomen in vsaka beseda ima svoj odtenek. Samo z uporabo ustreznih  besed v dani situaciji lahko nekomu situacijo pojasniš skoraj do te mere, kot bi mu s šestilom in ravnilom ter merami situacijo izrisal na papir. Zakaj je to tako pomembno? Da se potem nihče po nepotrebnem ne sprašuje, kaj je bilo mišljeno in kje je prišlo do šuma v komunikaciji. Mislim, da bi se celo kakšni zgodovinski zapleti nikoli ne zgodili, če bi bili ljudje pri komunikaciji jasni, torej bolj 'eksplanatorno razpoloženi'. Brez zamere, dragi moški, ampak zdi se mi, da ste, če se moram opredeliti, vi manj eksplanatorno rapoloženi in da še vedno verjamete, da se da nekaj dogovoriti zgolj z medmetsko komunikacijo. Malo pokimamo, pomežiknemo, 'mhm' in hop že gremo v boj! Ker si kao itak beremo misli!

V teh dneh, ko je imel Jan Plestenjak v Stožicah veliki koncert ob 25-letnici kariere, sem se v smehu spomnila dve leti stare situacije, ki prav lepo potrjuje, kako hitro pride do nesporazuma. 

Ker sama spadam med precej eksplanatorno razpoložene ljudi, bom opisala celoten dogodek kot tak. Če se vam ne ljubi vsega brati, mirno preskočite na 8. odstavek!

Poklical me je Janov prijatelj, glasbeni soustvarjalec, kitarist Coto in rekel, da sta z Janom Plestenjakom ustvarila eno pesmico in da sta si zamislila tri dekleta, ki bi jo lahko odpela. Špela Grošelj, Ljubica Špurej in Kuljajeva. 'Bi te zanimalo?' Če bi me zanimalo? Strelec sem, poskusim vse, bring it on, Coto model!' 

'Ok, daj mi prosim tvoj mail, da ti pošljem demo verzijo, pa malo poslušaj in razmisli, kako vidiš sebe v tem kontekstu. Potem se bomo pa dobili, pa malo poskusili, ker ne vem, kako si ti kaj s petjem.' Coto moj dragi, s tem sem pa bolj slabo. 'No, daj, se dobimo, pa vidimo!' je rekel. 

Naše prvo srečanje. Malo je odpela Ljubica, pa malo Špela, obe z angelskimi glasovi…Ljubice od prej osebno nisem poznala, no s Špelo imava že nekaj časa zanimiv prijateljski odnos. Precej direktni sva ena z drugo in marsikaj si lahko v sekundi 'zmečeva v obraz', tako pač je med strelci in kozorogi, a njenega nespornega posluha ji ne moreš očitati nikoli v nobeni okoliščini. Ton bo vedno zadela!  Potem sem prišla na vrsto jaz in zadeva se je končala točno tako, kot sem slutila že doma, da se bo. 'Veš kaj Kuljajeva, ti boš kar deklamirala,' je odločil veliki Coto in kar Coto reče, temu se ne oporeka. Coto, sem za! Če kaj znam, znam pa deklamirat. Že od osnovne šole dalje, ko smo na šolskih prireditvah vzneseno recitirali Toneta Pavčka. 

Vse se je zelo hitro odvrtelo, čez nekaj dni smo že bili v studiu pri Boštjanu Grabnarju v Predosljah. Ljubice ni bilo nikjer, Špela je ravno odhajala rekoč, da je svoje dele že posnela. Na njenem obrazu je bil tisti izraz 'to je zame nekaj, kar naredim mimogrede-usput' in že je odšla skozi vrata. No, toliko o skupnem doživetju, o zgodbah, ki jih bomo lahko pripovedovale našim pravnukom. Kako smo se dobile, prepevale, snemale, kako je cviček tekel v potokih in potem ena od nas ni več (z)mogla…Nič od tega. To so romantične predstave nekoga, ki ne ve, kako danes muzika nastaja. Še dobro, da sem si za mentalno podporo s seboj pripeljala prijateljico Svetlo. Pripeljala sem si tudi podočnjake, saj mi je rahlo vznemirjenje precej naskakovalo nočni spanec, halo, saj človek ne snema komadov vsak dan. ČE ne bi imela nje, bi bili samo jaz, Boštjan Grabnar in Coto. Nato Coto reče: 'Tudi Jan pride. Verjetno!' Če bi to vedela, bi vsaj kampl s sabo prinesla…zdj je, kar je.

Ok, posvetimo se komadu. No, Coto, zdaj pa povej, kaj hočete od mene.

'Veš kaj, Kuljajeva, takole smo razmišljali…Da bi ti zapela ti dve kitici kot Košir!' reče Coto in mi da papir v roke.

Hm…Kateri Košir, Coto? Jure Košir yo yo vajb al Franc Košir Avsenik vajb?

Coto: 'Hm..no…mislim da kot Jure…' Ni se mi zdel čisto prepričan. Uf, kako že gre Jure Košir?? Včasih smučam hit včasih pa pučas, yo yo, tko nekak…Spomin na devetdeseta, odraščanje…Beseda 'Košir'je bila torej precej dobrodošla orientacija pri nevedenju, kako se lotiti teksta, a zakaj bi jaz zdaj nekaj repala, mi pa tudi ni šlo v račun. Jah nič, da ne kompliciram…poskusimo! Jaz že v nizkem 'reparskem' štartu, si mislim, Kuljajeva, ti si pa tut prtegnjena…Grabnarjev je že skoraj pritisnil na tipko 'rec', nakar v studio vstopi veliki Jan.

Poznava se bolj bežno, iz tisoč in enega dogodka ali snemanja oddaj.

'Jan, klele mi pravjo, da moram tole oddeklamirat kot Košir…pa ste vi ziher, da kot Jure Košir??! Jan se je malo počohljal po zametkih svojih krasnih latino kodrov: 'Ne, ne…kot Franc! Valda…'

Aha, ok. Torej Franc! To smo torej razjasnl…Kako že gre Franc…malo plujem po spominu…'jst-sm-pa-en-Franc-Košir-s- kme-tov do-ma!!!'  Grabnar že tišči svoj prst na gumb 'rec', prijateljica me bodri 'dejmo, Jasko!', to namreč človek rabi, če že kakega konkretnega, vsaj 40% gorenjskega zeliščnega napoja ni bilo za pogoltnit.

Taprave smo na vasi,

sladke smo kot med.

Znamo imeti rade

in močno objet!

Ja bravo! To!!!! A res? A se vi hecate? A neb še enkrat? 'Ma, men je blo to debest,' reče Jan, sedeč na Grabnarjevi sedežni, 'ne rabiš ponavljat, pa v glasu se ti je neki mal premaknl, kot da ti je mal poču in to mi je debest'. Čakte mal, a se vi hecate…A ni Jan kao najbolj zajeban perfekcionist ever in tukaj imamo krasno priložnost, da Grabnar do onemoglosti pritiska na 'rec' gumb, da bi iz mene potegnil tisti minimalni maksimum? Gotovo se kje skriva, sam dajmo ga še mal poiskat!! 'Ah kje…narjen!' Vztraja Jan. Vse skupaj je bilo kot en hiter seks. Ki ga je konec, še preden se dobro ogreješ. 

Prav. Potem pa nasvidenje! S prijateljico sva zapustili fantovsko druščino in se odpravili na enega kratkega v bližnjo gostilno Krištof, kjer sva premlevali, kakšen bi ta komad izpadel, če bi ga dejansko odrepala kot Jure Košir, in če ne bi Jan prišel v ravno pravem trenutku, bi verjetno morali čez nekaj dni snemati ponovno, ali pa tudi ne, ker mogoče bi jim pa Jure Košir slog morda še bolje deloval…Skratka, me ženske se vse jasno zmenimo. No, kako smo nekaj dni kasneje snemali video spot  in kako nama je s Špelo Grošelj avto sredi Kamnika ušel na glavno cesto, o tem pa prihodnjič…verjetno sva nekaj ali nekoga s šestilom in ravnilom  preveč razčlenjevalli?

Pesmico, ki si je v dveh letih nabrala lepo število ogledov na youtube, si lahko ogledate tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=oKuBuN_Qi5M