Ob gledanju Predstave, ki gre narobe, sem se kot televizijski človek zasačila ob misli, kako zabavno bi bilo, če bi nekdo napisal gledališko igro 'Oddaja, ki gre narobe'. Ker, če gre pa kje kaj narobe, gre pa pri televizijskih oddajah. Predvsem pri tistih, ki ne potekajo v živo. Laična javnost bi utegnila pomisliti, da so največji stres ravno oddaje, ki potekajo v živo, a ravno pri teh se vse komponente čudežno poklopijo in kar se na vaji zdi še daleč od možnega, se v živo prav gladko odvije. Ker se pač mora. Ker druge opcije sploh ni. Vsak član ekipe se ob zavedanju, da ponovitve ni, toliko bolj skoncentrira, tako da ne preseneča, da televizijski voditelji velikokrat povedo, da jim je snemanje oddaj v živo pravzaprav najljubše, saj takrat vse bolje teče. Načeloma! Sama sem doživela marsikaj, kar gre narobe tako v živo, kot 'v mrtvo'. Od Izpada celotnega električnega sistema nekaj ur pred oddajo v živo, do tega, da playback ne dela. Vzneseno dvigneš roko in napoveš glasbeno točko…in nič! Ni glasbe. Drugič vzneseno dvigneš roko in ponovno napoveš glasbeno točko …spet nič. Mrtva tišina…