Najmanj enkrat na teden naletim na stavek 'ta oseba mi je antipatična'. Ga sama kdaj izrečem? Prisežem, da ne. Ker mi je antipatičen. Torej, ne kaj dosti simpatičen. To še zdaleč ne pomeni, da mi nihče ne gre na živce!!! Uf…seveda mi gre! Ampak z razlogom! S slabo izkušnjo, z zgodbo, zaradi katere nimam pretiranega razloga, da bi se z osebo, ki mi gre na živce, srečevala. To nemara res ni v duhu 'imejmo se radi', ki načeloma zagovarjamo in se res lepo sliši, a svet je pač tak, da vsi ne moremo biti všeč vsem in ne moremo se imeti vsi brezmejno radi. 

Odločitev, da nam je nekdo pač antipatičen, ni nikoli argumentirana, podprta, utemeljena. Ko ti nekdo reče, da mu je nekdo antipatičen, se debata lahko kar zaključi. Case closed. Tu nimaš kaj. Vsako nadaljnje vprašanje, zakaj je temu tako, obvisi v zraku kot neželeni zračni delec. 

Oseba, ki mu je nekdo antipatičen, običajno ne želi nadaljnje razprave in jo v kali zatre. Mar ni to živi dolgčas? Če si drznete biti malce bolj vztrajni in ga sprašujete zakaj, zakaj, tvegate, da boste označeni za zoprneža. Še bolj mu boste postali zoprni, kot mu je zoprna že tista antipatična oseba.

Vprašajmo se, zakaj? Zakaj je najlažje zaključiti, da nam je neka oseba pač antipatična, pa čeprav nas z njo ne veže nobena 'uporabniška izkušnja',  ne dobra, ne slaba. Nas je morda strah, da se bo debata hitro preusmerila od dotične 'antipatične osebe' na nas same? Kajti, ko nekoga označimo za antipatičnega, nismo več daleč od razprave pravzaprav o nas samih. Nekaj že mora biti na tisti antipatični osebi, kar nas tako odbije od nje. Do te mere, da z njo najraje ne bi imeli opravka. Zagotovo je lažje zaključiti, da je ta oseba antipatična in amen, kot pa malo pobrskati po sebi in se vprašati, zakaj. 

Nas morda na koga spominja? Na nekoga, ki nas je prizadel? Nas morda spominja kar na nas same? Na to, kar bi radi bili, pa nismo. Ima morda ta oseba nekaj ali pa nekoga, kar oz. kogar bi radi imeli mi, pa nimamo? Je morda ta oseba naredila nekaj, kar smo želeli narediti sami, pa nas je prehitela, ker je bila pač žalibog hitrejša ali še huje, bolj drzna? Je premagala strah, ki ga mi nismo, in nas s svojim obstojem pravzaprav vsakič opomni na to? Kako drugače razložiti dejstvo, da nam gre nekdo čisto brez razloga na živce? Torej brez neke realne osnove? Zato, ker je na delu verjetno iracionala. Včasih tisto nekaj nezavednega, kar obarva naše dojemanje določene osebe. 

In če se vprašate, kdo vam je običajno kar takole, brez razloga antipatičen... kakšen revež zagotovo ne. Kakšen brezveznež tudi ne. Kakšen deprimiranec, ki ga življenje tepe na vseh ravneh, bodisi zdravstveno, finančno, fizično, estetsko, bilo kako, tudi ne. Zakaj bi nam takšen človek bil antipatičen? Do njega čutimo celo usmiljenje. Seveda, saj mu gre še slabše kakor nam! Taka oseba nas nikakor ne ogroža, celo pomaga nam, da se bolje počutimo v lastni koži. Še lajk mu prav z veseljem stisnemo in še mu ga bomo! 

Ko se vam bo naslednjič kdo zdel antipatičen, premislite še enkrat. Od te antipatije namreč nimate kaj dosti, razen dobrega ogledala. Ko nekomu naglas poveste, da vam je nekdo antipatičen, ste mu nezavedno veliko povedali o sebi. 

Ne pravim, da je bolje te občutke zadržati zase, temveč da antipatije sploh več ne začutimo. Ali pa jo skušajmo začutiti čim manjkrat. Ko pa se ta hudič vendarle pojavi, ga velja vzeti kot en mini alarm, da je morda v življenju treba nekaj premakniti.