…gre Lady Ga Ga. 4. oktobra je bila v ljubljanskem Koloseju velika premiera filma A Star is Born oz. Zvezda je rojena. Najprej sem mislila, da prihaja biografski film o vzponu Lady Ga Ga, za njeno pot per aspera ad astra, prek trnja do zvezd. Je super glasbeno talentirana, je malo 'čez', ekscentrična, v svetovni glasbeni špici in to je dovolj, da bi me zanimalo, iz katere njujorške džez luknje je prilezla na velike odre. Izpolnjuje tisti minimum intrigance, zaradi katere bi bila pripravljena svoj obraz popackati z nekaj pudra, si narisati obrvi in iti med ljudi. Pride sicer kak dan, ko ti je urejanje in minglanje odveč, ampak draž premiere tega filma je bil večji od zapečkarskega razpoloženja. Gremo! Po navadi v večino stvari spontano, ne ravno premišljeno, na horuk! Enkrat se živi, ne bomo premlevali vsakega koraka posebej, madona! Ampak odkar sem dopolnila 37. rojstni dan, temu ni več čisto tako. Leta s seboj prinesejo tudi to, da naredim tisti minimalni risrč, preden grem nekaj gledat. Četudi zgolj kako uro prej.

Ob risrčanju filma 'A star is born' sem ugotovila, da so ga Američani prvič posneli že davnega 1937, nato ponovno 1954,1976 z Barbro Streisand in Krisom Kristoffersonom v glavnih vlogah. Spoznanje, da je to že tretji veliki rimejk že ničkolikokrat uprizorjene ljubezenske zgodbe, je bilo zame realista precej boleče. Torej, nič ne bomo zvedeli o Lady Ga Ga, nič o prebrisanih producentih, o tem, kaj vse je dala čez, da je danes tukaj, kjer je.

Saj me ne moti romantična zgodba. Niti da je stara skoraj sto let. Moti me dejstvo, da je izmišljena. Ne samo, da se ni zgodila njej-Lady Ga Ga, ni se zgodila nikomur. Ljubitelj realnih zgodb v meni je do zadnjega upal, da bo videl zgodbo dveh glasbenikov, ki sta nekoč dejansko obstajala,  Lady Ga Ga in Bradley Cooper pa jima bosta posodila obraz in glas. Nič od tega.

Morda je to posledica dolgega števila let ukvarjanja z resničnostnimi showi. Lahko si o njih mislimo kar hočemo, a ko se nagledaš toliko ene realnosti, krute, bedne, banalne, izprijene, potem težko slediš izmišljeni zgodbi, pa če ima še tako veliko literarno in bogsigavedi še kakšno vrednost. Ne gledam nanizank, nadaljevank, fikcije. Svoj čas zapravljam zgolj za realnost. Televizijske oddaje z gosti, poročila, dokumentarci…Če neka zadeva ne vsebuje ničesar realnega, enostavno ne morem pasti not. Morda je to kakšna bolezen? Zagotovo obstaja ime zanjo! Realofilija (obsedenost z realnostjo)?! Pri gledanju izmišljenih zgodb, se mi pred očmi prikazuje umetnik, torej pisatelj, ki razvija like in dogodke po svojem navdihu in domišljiji. Ne, to ni zame.

Nato je na Kolosejevi spletni strani oko slučajno zaznalo še, da film traja 140 min. Uf…Kdo bo skoraj dve uri in pol sedel pri miru?! Kaj če me vmes pograbi še lakota?!  

Ampak obljubila sem prijateljici, da greva.  Ne samo obljubila, jaz sem bila ta, ki je povabila! Torej res ne smem zafrknit.

Pet do osmih iskanje parkinga pred Kolosejem, dve minuti do osmih tlačenje čizburgerja, pomfrija in za vsak slučaj še škatlice perutničk v žepe v Meku. Saj bi vse to raje nosila v vrečki, v katero so mi vse lepo zapakirali, ampak en štuk višje že oz. še zmeraj čakajo fotografi, saj tudi zamudniki ne smejo ostati nefotografirani. To razumem…zakaj bi jih Kolosej sicer vabil na premiero?

Nič, treba bo pred objektiv. Pri poziranju nisem čisto pri stvari, saj molim, da mi iz žepa ne štrli kak preklemano dolg izdajalski pomfri. Že tako si me modna policija rada privošči, kaj bi porekla v tem primeru? 'Kuljajeva tokrat presegla samo sebe! Pomfri kot modni dodatek?! Je to zadnji krik mode, poznan samo njej?!'  Škljoc, škljoc in že sedimo v dvorani.  

'Samo da veš…to NI film o Lady Ga Ga! Ona samo igra kle not. Nima veze z njo, štekaš…' šepnem prijateljici. 'Aja? Ja prov…samo da bo kitarca!' reče, saj je sveža učenka kitare. Prav. Samo da bo za vsakega nekaj. Če ne drugega pa si res obetajmo dobro muziko. In dobili smo jo. Pesem 'Shallow' si bom definitivno še kdaj zavrtela.

Bradley Cooper, ki je odigral glavno moško vlogo in film tudi zrežiral, bi brez težav lahko postal en pravi country-rock model, ki bi polnil koncertne dvorane po vsem svetu. Baje je vse odpel sam in v živo. Moj poklon. Ampak, kaj pa jaz vem o muziki…Vem pa, da če bi jezusovsko zgledajoč Bradley zdajle naredil eno country ploščo, bi jo šla kupit. Po desetih letih bi zavila v prodajalno ploščkov, če te sploh še obstajajo...

Kar me je presunilo bolj od vsega, je dejstvo, da je Lady Ga Ga po vseh teh letih maškarade in oblačenja v meso (?!) prikazana tako čisto, naravno, brutalno realno, naturalistično surovo, z vsemi napakami vred, da deluje že božansko lepa. V času instagram lepote, ko je vse zglancano in s filtri prekrito, je njen ne kaj dosti naličen obraz sredi katerega tiči nos z ogromno grško grbino, (katere sem se sama losala že pred leti) direktna klofuta vsem insta bejbikam in tudi meni. Gledajoč njo sem se zalotila pri misli, da hočem tisto grbino nazaj. Kaj mi delaš, Lady Ga Ga?!

Me je pa konec zamoril do te mere, da mi ni bilo do zakuske in henganja v smislu 'ej, kje si pa ti kej zdej?', ali 'ej, kva pa tale Bar…'. Po ogledu tega filma nisem bila pripravljena na to vrsto realnosti. Skočim še po en mksandi v Meka in hop domov. Američani so naredili tak konec, da film ne omogoča nadaljevanja. Ne moremo pričakovati drugega in tretjega dela, ker so zadevo zapeljali, kot so jo pač zapeljali (ne želim izdati). In zdaj jim ne preostane nič drugega, kot da še nadaljnih sto let snemajo rimejk tega filma, za vsako generacijo svojega. Ampak tale rimejk ne bi mogel prileteti med nas v bolj pravem momentu! Priporočam ogled.